1, Hidroksilna vrednost: 1 gram polimernega poliola vsebuje količino hidroksila (-OH), ki je enakovredna številu miligramov KOH, enota mgKOH/g.
2, Ekvivalent: povprečna molekulska masa funkcionalne skupine.
3, Vsebnost izocianata: vsebnost izocianata v molekuli
4, Izocianatni indeks: označuje stopnjo presežka izocianata v poliuretanski formuli, običajno predstavljen s črko R.
5. Podaljšek verige: Nanaša se na nizkomolekularne alkohole in amine, ki lahko podaljšujejo, širijo ali tvorijo prostorske mrežne zamreženja molekularnih verig.
6. Trdi segment: Verižni segment, ki nastane z reakcijo izocianata, podaljševalca verige in zamreževalca na glavni verigi poliuretanskih molekul, pri čemer imajo te skupine večjo kohezijsko energijo, večji prostorski volumen in večjo togost.
7, Mehki segment: ogljikovo-ogljikov polimerni poliol glavne verige, dobra fleksibilnost, v poliuretanski glavni verigi za fleksibilni segment verige.
8, Enostopenjska metoda: nanaša se na oligomerni poliol, diizocianat, podaljševalnik verige in katalizator, ki se po neposrednem vbrizgavanju v kalup zmešajo hkrati, pri določeni temperaturi strjevanja pri metodi brizganja.
9, Metoda predpolimerizacije: Najprej reakcija predpolimerizacije oligomernega poliola in diizocianata za nastanek poliuretanskega predpolimera na osnovi končnih NCO, nato vlivanje in nato reakcija predpolimera s podaljševalcem verige, priprava poliuretanskega elastomera, imenovana metoda predpolimerizacije.
10, Metoda s pol-predpolimerom: razlika med metodo s pol-predpolimerom in metodo s predpolimerom je v tem, da se del poliestrske poliole ali polieterske poliole doda predpolimeru v obliki mešanice s podaljševalcem verige, katalizatorjem itd.
11. Reakcijsko brizganje: Znano tudi kot reakcijsko brizganje RIM (reakcijsko brizganje), se meri z oligomeri z nizko molekulsko maso v tekoči obliki, ki se takoj zmešajo in hkrati vbrizgajo v kalup, in zaradi hitre reakcije v votlini kalupa se molekulska masa materiala hitro poveča. Postopek za ustvarjanje povsem novih polimerov z novimi značilnimi skupinskimi strukturami pri izjemno visokih hitrostih.
12, Indeks penjenja: to pomeni, da se število delov vode, uporabljenih v 100 delih polietra, opredeli kot indeks penjenja (IF).
13, Reakcija penjenja: na splošno se nanaša na reakcijo vode in izocianata, pri kateri nastane substituirana sečnina in se sprosti CO2.
14, Gelska reakcija: na splošno se nanaša na reakcijo nastanka karbamata.
15, Čas geliranja: pod določenimi pogoji tekoči material potrebuje čas za tvorbo gela.
16, Čas mlečne pene: na koncu cone I se v tekoči fazi poliuretanske mešanice pojavi mlečni pojav. Ta čas se imenuje čas kremastega strjevanja pri nastanku poliuretanske pene.
17, Koeficient raztezanja verige: se nanaša na razmerje med količino amino in hidroksilnih skupin (enota: mo1) v komponentah podaljševalca verige (vključno z mešanim podaljševalcem verige) in količino NCO v predpolimeru, to je razmerje med molskim številom (ekvivalentnim številom) aktivne vodikove skupine in NCO.
18, Polieter z nizko stopnjo nenasičenosti: predvsem za razvoj PTMG, cena PPG, nenasičenost zmanjšana na 0,05 mol/kg, blizu učinkovitosti PTMG, z uporabo katalizatorja DMC, glavne sorte izdelkov serije Bayer Acclaim.
19, Topilo na osnovi amonijevega estra: pri proizvodnji poliuretanskega topila je treba upoštevati moč raztapljanja in hitrost izhlapevanja, vendar je treba pri proizvodnji poliuretana, ki se uporablja v topilu, upoštevati težke NC0 v poliuretanu. Topila, kot so alkoholi in eter alkoholi, ki reagirajo z NCO skupinami, niso izbrana. Topilo ne sme vsebovati nečistoč, kot sta voda in alkohol, in ne sme vsebovati alkalij, ki lahko povzročijo poslabšanje poliuretana.
Estrsko topilo ne sme vsebovati vode in ne sme vsebovati prostih kislin in alkoholov, ki bi reagirali z NCO skupinami. Estrsko topilo, ki se uporablja v poliuretanu, mora biti "topilo amonijevega estra" z visoko čistostjo. To pomeni, da topilo reagira s presežkom izocianata, nato pa se količina nereagiranega izocianata določi z dibutilaminom, da se preveri, ali je primeren za uporabo. Načelo je, da poraba izocianata ni uporabna, ker kaže, da voda v estru, alkoholu in kislini porabi skupno vrednost izocianata. Če je izraženo število gramov topila, potrebnih za porabo leqNCO skupine, je vrednost dobra stabilnost.
Izocianatni ekvivalent manjši od 2500 se ne uporablja kot poliuretansko topilo.
Polarnost topila ima velik vpliv na reakcijo tvorbe smole. Večja kot je polarnost, počasnejša je reakcija, na primer razlika med toluenom in metil etil ketonom je 24-krat večja, zato je polarnost molekule topila velika in lahko tvori vodikovo vez z alkoholno hidroksilno skupino, kar upočasni reakcijo.
Za poliklorirano estrsko topilo je bolje izbrati aromatsko topilo, saj je njegova reakcijska hitrost hitrejša od estrskih in ketonskih topil, kot je ksilen. Uporaba estrskih in ketonskih topil lahko podaljša življenjsko dobo dvojno razvejanega poliuretana med gradnjo. Pri proizvodnji premazov je izbira prej omenjenega "topila amoniaka" koristna za shranjene stabilizatorje.
Estrska topila imajo močno topnost, zmerno stopnjo hlapnosti, nizko toksičnost in se pogosteje uporabljajo, cikloheksanon se prav tako pogosteje uporablja, ogljikovodikova topila pa imajo nizko sposobnost raztapljanja trdnih snovi, se manj uporabljajo sama in pogosteje z drugimi topili.
20, Fizikalno penilno sredstvo: fizikalno penilno sredstvo je pena, katere pore nastanejo s spremembo fizikalne oblike snovi, torej s širjenjem stisnjenega plina, izhlapevanjem tekočine ali raztapljanjem trdne snovi.
21, Kemična penilna sredstva: kemična penilna sredstva so tista, ki lahko po segrevanju in razgradnji sproščajo pline, kot sta ogljikov dioksid in dušik, in tvorijo fine pore v polimerni sestavi spojine.
22, Fizično zamreženje: v mehki verigi polimera so nekatere trde verige, trda veriga pa ima po kemičnem zamreženju pri temperaturi pod zmehčiščem ali tališčem enake fizikalne lastnosti kot vulkanizirana guma.
23, Kemično zamreženje: nanaša se na postopek povezovanja velikih molekularnih verig s kemičnimi vezmi pod vplivom svetlobe, toplote, visokoenergijskega sevanja, mehanske sile, ultrazvoka in zamreževalnih sredstev, da se tvori mreža ali polimerna oblika.
24, Indeks penjenja: število delov vode, ki ustreza 100 delom polietra, je opredeljeno kot indeks penjenja (IF).
25. Katere vrste izocianatov se običajno uporabljajo glede na strukturo?
A: alifatski: HDI, aliciklični: IPDI,HTDI,HMDI, aromatski: TDI,MDI,PAPI,PPDI,NDI.
26. Katere vrste izocianatov se običajno uporabljajo? Zapišite strukturno formulo
A: Toluen diizocianat (TDI), difenilmetan-4,4'-diizocianat (MDI), polifenilmetan poliizocianat (PAPI), utekočinjeni MDI, heksametilen diizocianat (HDI).
27. Pomen TDI-100 in TDI-80?
A: TDI-100 je sestavljen iz toluen diizocianata s strukturo 2,4; TDI-80 se nanaša na mešanico, ki jo sestavlja 80 % toluen diizocianata s strukturo 2,4 in 20 % s strukturo 2,6.
28. Kakšne so značilnosti TDI in MDI pri sintezi poliuretanskih materialov?
A: Reaktivnost za 2,4-TDI in 2,6-TDI. Reaktivnost 2,4-TDI je nekajkrat višja od reaktivnosti 2,6-TDI, ker je NCO na položaju 4 v 2,4-TDI daleč od NCO na položaju 2 in metilne skupine in skoraj ni sterične odpornosti, medtem ko na NCO 2,6-TDI vpliva sterični učinek orto-metilne skupine.
Dve NCO skupini v MDI sta daleč narazen in v bližini ni substituentov, zato je aktivnost obeh NCO relativno velika. Tudi če v reakciji sodeluje ena NCO skupina, se aktivnost preostale NCO skupine zmanjša, aktivnost pa je na splošno še vedno relativno velika. Zato je reaktivnost poliuretanskega predpolimerja MDI večja kot reaktivnost predpolimerja TDI.
29. Katera od metod HDI, IPDI, MDI, TDI, NDI je boljša glede odpornosti proti rumenenju?
A: HDI (pripada nespremenljivemu rumenemu alifatskemu diizocianatu), IPDI (izdelan iz poliuretanske smole z dobro optično stabilnostjo in kemično odpornostjo, ki se običajno uporablja za izdelavo visokokakovostne poliuretanske smole, ki se ne razbarva).
30. Namen modifikacije MDI in običajne metode modifikacije
A: Utekočinjeni MDI: Spremenjen namen: utekočinjeni čisti MDI je utekočinjeni modificirani MDI, ki premaga nekatere pomanjkljivosti čistega MDI (trden pri sobni temperaturi, taljenje pri uporabi, večkratno segrevanje vpliva na delovanje) in zagotavlja tudi osnovo za široko paleto modifikacij za izboljšanje in izboljšanje delovanja poliuretanskih materialov na osnovi MDI.
Metode:
1. Utekočinjeni MDI, modificiran z uretanom.
② utekočinjeni MDI, modificiran s karbodiimidom in uretoniminom.
31. Katere vrste polimernih poliolov se običajno uporabljajo?
A: Poliestrski poliol, polieterski poliol
32. Koliko industrijskih proizvodnih metod obstaja za poliestrske poliole?
A: Metoda vakuumskega taljenja B, metoda taljenja nosilnega plina C, metoda azeotropne destilacije
33. Katere so posebne strukture na molekularni hrbtenici poliestrskih in polieterskih poliolov?
A: Poliestrski poliol: Makromolekularna alkoholna spojina, ki vsebuje estrsko skupino na molekularni hrbtenici in hidroksilno skupino (-OH) na končni skupini. Polietrski polioli: Polimeri ali oligomeri, ki vsebujejo etrske vezi (-O-) in končne pasove (-Oh) ali aminske skupine (-NH2) v hrbtenici molekule.
34. Katere so vrste polieterskih poliolov glede na njihove značilnosti?
A: Visoko aktivni polieterski polioli, cepljeni polieterski polioli, negorljivi polieterski polioli, heterociklično modificirani polieterski polioli, politetrahidrofuranski polioli.
35. Koliko vrst navadnih polieterjev obstaja glede na izhodiščno sredstvo?
A: Polioksid propilen glikol, polioksid propilen triol, trdi mehurčkasti polieterski poliol, polieterski poliol z nizko nenasičenostjo.
36. Kakšna je razlika med hidroksi-terminiranimi polietri in aminsko-terminiranimi polietri?
Aminoterminirani polietri so polioksidni alilni etri, pri katerih je hidroksilni konec nadomeščen z amino skupino.
37. Katere vrste poliuretanskih katalizatorjev se običajno uporabljajo? Katere pogosto uporabljene sorte so vključene?
A: Terciarni aminski katalizatorji, pogosto uporabljene sorte so: trietilendiamin, dimetiletanolamin, n-metilmorfolin, N, n-dimetilcikloheksamin
Kovinske alkilne spojine, ki se pogosto uporabljajo kot organokositrovi katalizatorji, lahko razdelimo na kositrov oktoat, kositrov oleat in dibutilkositrov dilaurat.
38. Kateri so najpogosteje uporabljeni poliuretanski podaljševalci verige ali zamreževalci?
A: Polioli (1,4-butandiol), aliciklični alkoholi, aromatski alkoholi, diamini, alkoholni amini (etanolamin, dietanolamin)
39. Reakcijski mehanizem izocianatov
A: Reakcijo izocianatov z aktivnimi vodikovimi spojinami povzroči napad nukleofilnega središča molekule aktivne vodikove spojine na ogljikov atom na osnovi NCO. Mehanizem reakcije je naslednji:
40. Kako struktura izocianata vpliva na reaktivnost skupin NCO?
A: Elektronegativnost skupine AR: če je skupina R elektron-absorbirajoča skupina, je gostota elektronskega oblaka atoma C v skupini -NCO nižja in je bolj ranljiva za napad nukleofilov, kar pomeni, da je lažje izvajati nukleofilne reakcije z alkoholi, amini in drugimi spojinami. Če je R elektron-donorska skupina in se prenaša skozi elektronski oblak, se bo gostota elektronskega oblaka atoma C v skupini -NCO povečala, zaradi česar je manj ranljiva za napad nukleofilov, njena reakcijska sposobnost z aktivnimi vodikovimi spojinami pa se bo zmanjšala. B. Indukcijski učinek: Ker aromatski diizocianat vsebuje dve skupini NCO, ko prvi gen -NCO sodeluje v reakciji, bo zaradi konjugiranega učinka aromatskega obroča skupina -NCO, ki ne sodeluje v reakciji, igrala vlogo skupine, ki absorbira elektrone, tako da se reakcijska aktivnost prve skupine NCO poveča, kar je indukcijski učinek. C. sterični učinek: V molekulah aromatskih diizocianata, če sta dve skupini -NCO hkrati v aromatskem obroču, je vpliv ene skupine NCO na reaktivnost druge skupine NCO pogosto večji. Kadar pa se dve skupini NCO nahajata v različnih aromatskih obročih v isti molekuli ali sta ločeni z ogljikovodikovimi verigami ali aromatskimi obroči, je interakcija med njima majhna in se zmanjšuje z naraščanjem dolžine ogljikovodikove verige ali povečanjem števila aromatskih obročev.
41. Vrste aktivnih vodikovih spojin in reaktivnost NCO
A: Alifatski NH2 > Aromatska skupina Bozui OH > Voda > Sekundarni OH > Fenol OH > Karboksilna skupina > Substituirana sečnina > Amido > Karbamat. (Če je gostota elektronskega oblaka nukleofilnega centra višja, je elektronegativnost močnejša, reakcijska aktivnost z izocianatom pa višja in hitrost reakcije hitrejša; v nasprotnem primeru je aktivnost nizka.)
42. Vpliv hidroksilnih spojin na njihovo reaktivnost z izocianati
A: Reaktivnost aktivnih vodikovih spojin (ROH ali RNH2) je povezana z lastnostmi R. Kadar je R elektron-privlačna skupina (nizka elektronegativnost), je prenos vodikovih atomov težaven, reakcija med aktivnimi vodikovimi spojinami in NCO pa je težja. Če je R elektron-donorski substituent, se lahko reaktivnost aktivnih vodikovih spojin z NCO izboljša.
43. Kakšna je uporaba reakcije izocianata z vodo?
A: To je ena od osnovnih reakcij pri pripravi poliuretanske pene. Reakcija med njima najprej proizvede nestabilno karbaminsko kislino, ki se nato razgradi na CO2 in amine, in če je izocianata v presežku, nastali amin reagira z izocianatom in tvori sečnino.
44. Pri pripravi poliuretanskih elastomerov je treba strogo nadzorovati vsebnost vode v polimernih poliolih.
A: V elastomerih, premazih in vlaknih niso potrebni mehurčki, zato je treba vsebnost vode v surovinah strogo nadzorovati, običajno manj kot 0,05 %.
45. Razlike v katalitičnih učinkih aminskih in kositrovih katalizatorjev na izocianatne reakcije
A: Terciarni aminski katalizatorji imajo visoko katalitično učinkovitost za reakcijo izocianata z vodo, medtem ko imajo kositrovi katalizatorji visoko katalitično učinkovitost za reakcijo izocianata s hidroksilno skupino.
46. Zakaj lahko poliuretansko smolo obravnavamo kot blokovni polimer in kakšne so značilnosti verižne strukture?
Odgovor: Ker je verižni segment poliuretanske smole sestavljen iz trdih in mehkih segmentov, se trdi segment nanaša na verižni segment, ki nastane z reakcijo izocianata, podaljševalca verige in zamreževalca na glavni verigi poliuretanskih molekul, te skupine pa imajo večjo kohezijsko energijo, večji prostorski volumen in večjo togost. Mehki segment se nanaša na polimerni poliol z glavno verigo ogljik-ogljik, ki ima dobro prožnost in je prožen segment v glavni verigi poliuretana.
47. Kateri dejavniki vplivajo na lastnosti poliuretanskih materialov?
A: Energija skupinske kohezije, vodikova vez, kristaliničnost, stopnja zamreženja, molekulska masa, trdi segment, mehki segment.
48. Katere surovine so mehki in trdi segmenti v glavni verigi poliuretanskih materialov?
A: Mehki segment je sestavljen iz oligomernih poliolov (poliester, polieterski dioli itd.), trdi segment pa iz poliizocianatov ali njihove kombinacije z majhnimi molekulami za podaljševanje verige.
49. Kako mehki in trdi segmenti vplivajo na lastnosti poliuretanskih materialov?
A: Mehki segment: (1) Molekulska masa mehkega segmenta: ob predpostavki, da je molekulska masa poliuretana enaka, se bo trdnost poliuretana povečala z naraščanjem molekulske mase poliestrskega diola, če je mehki segment polieter, se trdnost poliuretana zmanjša z naraščanjem molekulske mase polietrskega diola, vendar se raztezek poveča. (2) Kristaliničnost mehkega segmenta: Večji prispevek h kristaliničnosti linearnega segmenta poliuretanske verige. Na splošno je kristalizacija koristna za izboljšanje delovanja poliuretanskih izdelkov, vendar včasih kristalizacija zmanjša prožnost materiala pri nizkih temperaturah, kristaliničen polimer pa je pogosto neprozoren.
Trdi segment: Trdi segment običajno vpliva na temperaturo mehčanja in taljenja ter lastnosti polimera pri visokih temperaturah. Poliuretani, pripravljeni z aromatskimi izocianati, vsebujejo toge aromatske obroče, zato se trdnost polimera v trdem segmentu poveča in trdnost materiala je na splošno večja kot pri alifatskih izocianatnih poliuretanih, vendar je odpornost na ultravijolično razgradnjo slaba in zlahka porumeni. Alifatski poliuretani ne porumenijo.
50. Klasifikacija poliuretanske pene
A: (1) trda pena in mehka pena, (2) pena visoke in nizke gostote, (3) pena poliestrske vrste, pena polieterske vrste, (4) pena tipa TDI, pena tipa MDI, (5) poliuretanska pena in poliizocianuratna pena, (6) proizvodnja z enostopenjsko metodo in metodo predpolimerizacije, neprekinjena metoda in občasna proizvodnja, (8) blokovna pena in oblikovana pena.
51. Osnovne reakcije pri pripravi pene
A: Nanaša se na reakcijo -NCO z -OH, -NH2 in H2O, pri reakciji s polioli pa se "gelska reakcija" v procesu penjenja običajno nanaša na reakcijo tvorbe karbamata. Ker pena uporablja večnamenske surovine, se dobi zamrežena mreža, ki omogoča hitro geliranje penilnega sistema.
Reakcija penjenja poteka v penilnem sistemu ob prisotnosti vode. Tako imenovana "reakcija penjenja" se na splošno nanaša na reakcijo vode in izocianata, pri kateri nastane substituirana sečnina in se sprosti CO2.
52. Mehanizem nukleacije mehurčkov
Surovina reagira v tekočini ali pa je odvisno od temperature, ki jo povzroči reakcija, da nastane plinasta snov in plin upari. Z napredovanjem reakcije in sproščanjem velike količine reakcijske toplote se količina plinastih snovi in uparjanje nenehno povečujeta. Ko koncentracija plina preseže nasičeno koncentracijo, se v raztopini začnejo tvoriti mehurčki, ki se dvigajo.
53. Vloga stabilizatorja pene pri pripravi poliuretanske pene
A: Ima emulgacijski učinek, tako da se izboljša medsebojna topnost med komponentami penastega materiala; Po dodatku silikonskega površinsko aktivnega sredstva se zaradi močnega zmanjšanja površinske napetosti γ tekočine zmanjša povečana prosta energija, potrebna za disperzijo plina, tako da se zrak, dispergiran v surovini, med mešanjem bolj verjetno tvori nukleacijo, kar prispeva k nastanku majhnih mehurčkov in izboljša stabilnost pene.
54. Mehanizem stabilnosti pene
A: Dodatek ustreznih površinsko aktivnih snovi prispeva k nastanku fine disperzije mehurčkov.
55. Mehanizem nastanka pene z odprtimi in zaprtimi celicami
A: Mehanizem nastanka pene z odprtimi celicami: V večini primerov, ko je v mehurčku velik tlak, trdnost stene mehurčka, ki nastane zaradi gelske reakcije, ni visoka in film stene ne more prenesti raztezanja, ki ga povzroča naraščajoči tlak plina, film stene mehurčka se potegne in plin uhaja iz razpoke, kar tvori peno z odprtimi celicami.
Mehanizem nastajanja pene z zaprtimi celicami: Pri sistemu trdih mehurčkov je zaradi reakcije polieterskih poliolov z večfunkcionalnimi snovmi in nizko molekulsko maso s poliizocianatom hitrost geliranja relativno visoka, plin v mehurčku pa ne more prebiti stene mehurčka, kar tvori peno z zaprtimi celicami.
56. Mehanizem penjenja fizikalnega in kemičnega penilnega sredstva
A: Fizično penilno sredstvo: Fizično penilno sredstvo so pore pene, ki nastanejo s spremembo fizikalne oblike določene snovi, to je z raztezanjem stisnjenega plina, izhlapevanjem tekočine ali raztapljanjem trdne snovi.
Kemična penilna sredstva: Kemična penilna sredstva so spojine, ki pri razgradnji pod vplivom toplote sproščajo pline, kot sta ogljikov dioksid in dušik, ter tvorijo fine pore v polimerni sestavi.
57. Metoda priprave mehke poliuretanske pene
A: Enostopenjska metoda in metoda predpolimerizacije
Predpolimerna metoda: to pomeni, da se polieter poliol in presežek TDI reakcije pretvorita v predpolimer, ki vsebuje proste NCO skupine, nato pa se zmešata z vodo, katalizatorjem, stabilizatorjem itd., da se tvori pena. Enostopenjska metoda: Različne surovine se neposredno zmešajo v mešalno glavo z izračunom in v enem koraku se naredi pena, ki jo lahko razdelimo na neprekinjeno in občasno.
58. Značilnosti horizontalnega in vertikalnega penjenja
Metoda z uravnoteženo pritisno ploščo: za katero je značilna uporaba zgornjega papirja in zgornje pokrivne plošče. Metoda prelivnega utora: za katero je značilna uporaba prelivnega utora in pristajalne plošče tekočega traku.
Značilnosti vertikalnega penjenja: za doseganje velikega prečnega prereza penastih blokov lahko uporabite majhen pretok, za doseganje enakega prereza bloka pa običajno uporabite horizontalni stroj za penjenje, pri čemer je raven pretoka 3- do 5-krat večja kot pri vertikalnem penjenju; zaradi velikega prečnega prereza penastih blokov ni zgornje in spodnje plasti, robna plast pa je tudi tanka, zato se izgube pri rezanju močno zmanjšajo. Oprema pokriva majhno površino, višina obrata je približno 12 ~ 13 m, investicijski stroški obrata in opreme pa so nižji kot pri horizontalnem postopku penjenja; za izdelavo valjastih ali pravokotnih penastih teles, zlasti okroglih penastih gredic za rotacijsko rezanje, je enostavno zamenjati lijak in model.
59. Osnovne točke izbire surovin za pripravo mehkega penjenja
A: Poliol: polieterski poliol za navadno blokovno peno, molekulska masa je običajno 3000 ~ 4000, predvsem polieterski triol. Polieterski triol z molekulsko maso 4500 ~ 6000 se uporablja za visoko prožne pene. Z naraščanjem molekulske mase se povečajo natezna trdnost, raztezek in prožnost pene. Reaktivnost podobnih polieterjev se zmanjša. Z naraščanjem funkcionalne stopnje polietra se reakcija relativno pospeši, stopnja zamreženja poliuretana se poveča, trdota pene se poveča in raztezek se zmanjša. Izocianat: Surovina izocianata za poliuretansko mehko blokovno peno je predvsem toluen diizocianat (TDI-80). TDI-65 ima relativno nizko aktivnost in se uporablja le za poliestrsko poliuretansko peno ali posebno polietersko peno. Katalizator: Katalitične prednosti penjenja mehke pene v razsutem stanju lahko v grobem razdelimo v dve kategoriji: ena so organokovinske spojine, najpogosteje se uporablja kositrov kaprilat; Druga vrsta so terciarni amini, ki se pogosto uporabljajo kot dimetilaminoetil etri. Stabilizator pene: V poliestrski poliuretanski peni v razsutem stanju se uporabljajo predvsem nesilicijeve površinsko aktivne snovi, v polietrski peni v razsutem stanju pa predvsem organosilicijev oksidiran olefinski kopolimer. Penilo: Na splošno se kot penilo uporablja samo voda, kadar je gostota poliuretanskih mehurčkov večja od 21 kg na kubični meter; spojine z nizkim vreliščem, kot je metilen klorid (MC), se uporabljajo kot pomožna penila le v formulacijah z nizko gostoto.
60. Vpliv okoljskih pogojev na fizikalne lastnosti blokovnih pen
A: Vpliv temperature: reakcija penjenja poliuretana se pospeši z naraščanjem temperature materiala, kar v občutljivih formulacijah povzroči nevarnost zgorevanja jedra in požara. Vpliv vlažnosti zraka: Z naraščajočo vlažnostjo se zaradi reakcije izocianatne skupine v peni z vodo v zraku trdota pene zmanjša in raztezek poveča. Natezna trdnost pene se poveča z naraščanjem sečninske skupine. Vpliv atmosferskega tlaka: Pri isti formuli se pri penjenju na večji nadmorski višini gostota znatno zmanjša.
61. Glavna razlika med sistemom surovin, ki se uporablja za hladno oblikovano mehko peno, in vroče oblikovano peno
A: Surovine, ki se uporabljajo pri hladnem strjevanju, imajo visoko reaktivnost in med strjevanjem ni potrebno zunanje segrevanje, saj se sistem oddaja toploto. Reakcija strjevanja se lahko v bistvu zaključi v kratkem času, kalup pa se lahko sprosti v nekaj minutah po vbrizgavanju surovin. Reaktivnost surovine pri vročem strjevanju pene za kalupe je nizka, reakcijsko zmes pa je treba po penjenju v kalupu segreti skupaj s kalupom, penasti izdelek pa se lahko sprosti, ko je popolnoma zrel v pekaču.
62. Kakšne so značilnosti hladno oblikovane mehke pene v primerjavi z vroče oblikovano peno?
A: ① Proizvodni proces ne zahteva zunanje toplote, kar lahko prihrani veliko toplote; ② Visok koeficient povesa (razmerje zložljivosti), dobro udobje; ③ Visoka stopnja odboja; ④ Pena brez zaviralca gorenja ima tudi določene lastnosti zaviralca gorenja; ⑤ Kratek proizvodni cikel, ki lahko prihrani plesen in stroške.
63. Značilnosti in uporaba mehkih oziroma trdih mehurčkov
A: Značilnosti mehkih mehurčkov: Celična struktura poliuretanskih mehkih mehurčkov je večinoma odprta. Na splošno ima nizko gostoto, dobro elastično regeneracijo, absorpcijo zvoka, prepustnost zraka, ohranjanje toplote in druge lastnosti. Uporaba: Uporablja se predvsem za pohištvo, materiale za oblazinjenje, materiale za oblazinjenje sedežev vozil, različne mehke oblazinjene laminirane kompozitne materiale, industrijska in civilna mehka pena pa se uporablja tudi kot filtrirni material, material za zvočno izolacijo, material za zaščito pred udarci, dekorativni material, embalažni material in toplotnoizolacijski material.
Značilnosti trde pene: poliuretanska pena ima majhno težo, visoko specifično trdnost in dobro dimenzijsko stabilnost; toplotnoizolacijske lastnosti poliuretanske trde pene so vrhunske. Močna oprijemna sila; dobra odpornost proti staranju, dolga adiabatna življenjska doba; reakcijska zmes ima dobro tekočnost in lahko gladko zapolni votlino ali prostor kompleksne oblike. Surovina za proizvodnjo poliuretanske trde pene ima visoko reaktivnost, se lahko hitro strdi in doseže visoko učinkovitost ter množično proizvodnjo v tovarni.
Uporaba: Uporablja se kot izolacijski material za hladilnike, zamrzovalnike, hladilne zabojnike, hladilnice, izolacijo naftovodov in toplovodnih cevovodov, izolacijo sten in streh stavb, izolacijske sendvič plošče itd.
64. Ključne točke načrtovanja formule s trdimi mehurčki
A: Polioli: polietrski polioli, ki se uporabljajo za formulacije trde pene, so običajno polipropilen oksidni polioli z visoko energijo in visoko hidroksilno vrednostjo (nizko molekulsko maso); Izocianat: Trenutno se za trde mehurčke kot izocianat uporablja predvsem polimetilen polifenil poliizocianat (splošno znan kot PAPI), to je surovi MDI in polimerizirani MDI; Penilna sredstva: (1) penilno sredstvo CFC (2) penilno sredstvo HCFC in HFC (3) pentalno sredstvo (4) voda; Stabilizator pene: Stabilizator pene, ki se uporablja za formulacije trde poliuretanske pene, je običajno blok polimer polidimetilsiloksana in polioksolefina. Trenutno je večina stabilizatorjev pene predvsem tipa Si-C; Katalizator: Katalizator za formulacije trde poliuretanske pene je predvsem terciarni amin, v posebnih primerih pa se lahko uporablja organokositrov katalizator; Drugi dodatki: Glede na zahteve in potrebe različnih uporab izdelkov iz trde poliuretanske pene se lahko formuli dodajo zaviralci gorenja, sredstva za odpiranje, zaviralci dima, sredstva proti staranju, sredstva proti plesni, sredstva za utrjevanje in drugi dodatki.
65. Načelo priprave pene za oblikovanje celotne kože
A: integralna pena s kožo (ISF), znana tudi kot pena s samoolupljevalno plastjo (self-skinning foam), je plastična pena, ki ob izdelavi ustvari lastno gosto plast.
66. Značilnosti in uporaba poliuretanskih mikroporoznih elastomerov
A: Značilnosti: poliuretanski elastomer je blokovni polimer, ki je običajno sestavljen iz oligomernega poliola z dolgo verigo fleksibilnega mehkega segmenta, diizocianata in podaljševalca verige, ki tvorijo izmenično razporeditev trdega segmenta, trdega segmenta in mehkega segmenta, ki tvori ponavljajočo se strukturno enoto. Poleg tega, da vsebuje amonijeve estrske skupine, lahko poliuretan tvori vodikove vezi znotraj in med molekulami, mehki in trdi segmenti pa lahko tvorijo mikrofazna območja in povzročijo mikrofazno ločitev.
67. Katere so glavne značilnosti delovanja poliuretanskih elastomerov?
A: Značilnosti delovanja: 1, visoka trdnost in elastičnost, lahko sega v širok razpon trdote (Shaw A10 ~ Shaw D75), da se ohrani visoka elastičnost; Na splošno je mogoče doseči zahtevano nizko trdoto brez mehčalca, zato ni težav zaradi migracije mehčalca; 2, pri enaki trdoti večja nosilnost kot drugi elastomeri; 3, odlična odpornost proti obrabi, njegova odpornost proti obrabi je 2 do 10-krat večja od naravnega kavčuka; 4. Odlična odpornost proti olju in kemikalijam; Odporen na aromatski poliuretan proti sevanju; Odlična odpornost na kisik in ozon; 5, visoka odpornost na udarce, dobra odpornost proti utrujenosti in udarcem, primeren za visokofrekvenčne upogibne aplikacije; 6, dobra fleksibilnost pri nizkih temperaturah; 7, navadnega poliuretana ni mogoče uporabljati nad 100 ℃, vendar lahko s posebno formulo prenese visoke temperature do 140 ℃; 8, stroški oblikovanja in obdelave so relativno nizki.
68. Poliuretanski elastomeri so razvrščeni glede na poliole, izocianate, proizvodne procese itd.
A: 1. Glede na surovino oligomernega poliola lahko poliuretanske elastomere razdelimo na poliestrske, polieterske, poliolefinske, polikarbonatne itd. Polieterske elastomere lahko glede na specifične vrste razdelimo na politetrahidrofuranske in polipropilen oksidne; 2. Glede na razliko v diizocianatih jih lahko razdelimo na alifatske in aromatske elastomere ter na TDI, MDI, IPDI, NDI in druge vrste; Glede na proizvodni proces se poliuretanski elastomeri tradicionalno delijo v tri kategorije: livarski (CPU), termoplastični (TPU) in mešalni (MPU).
69. Kateri dejavniki vplivajo na lastnosti poliuretanskih elastomerov z vidika molekularne strukture?
A: Z vidika molekularne strukture je poliuretanski elastomer blokovni polimer, ki ga običajno sestavljajo oligomerni polioli, fleksibilni mehki segment z dolgo verigo, diizocianat in podaljševalec verige, ki tvorijo trdi segment, trdi segment in mehki segment, ki se izmenjujeta in tvorita ponavljajočo se strukturno enoto. Poleg tega, da vsebuje amonijeve estrske skupine, lahko poliuretan tvori vodikove vezi znotraj in med molekulami, mehki in trdi segmenti pa lahko tvorijo mikrofazna območja in povzročijo mikrofazno ločitev. Zaradi teh strukturnih lastnosti imajo poliuretanski elastomeri odlično odpornost proti obrabi in žilavost, znani kot "obrabno odporna guma".
70. Razlika v delovanju med navadnimi elastomeri poliestrske vrste in elastomeri politetrahidrofuran eterske vrste
A: Molekule poliestra vsebujejo več polarnih estrskih skupin (-COO-), ki lahko tvorijo močne intramolekularne vodikove vezi, zato ima poliester poliuretan visoko trdnost, odpornost proti obrabi in odpornost proti olju.
Elastomer, pripravljen iz polieterskih poliolov, ima dobro hidrolizno stabilnost, odpornost na vremenske vplive, fleksibilnost pri nizkih temperaturah in odpornost proti plesni. Vir članka/Polymer learning Research
Čas objave: 17. januar 2024